Pred nekaj dnevi je Branko Soban objavil zanimiv intervju z Nobelovim nagrajencem Frederikom Willemom de Klerkom.

Predsednika de Klerka sem srečal pred leti na srečanju v Pragi. Imel sem čast izmenjati nekaj besed z njim. Izjemno zanimiv sogovornik.

Glede na to, da je bil intervju prosto dostopen na spletni strani, si ga dovoljujem objaviti kot gostujoči intervju. Če pa bo imel kdo kaj proti, da bom moral pa odstraniti.

Sobotna priloga, 27.12.2008
Frederik Willem de Klerk, nobelovec za mir
Rejene krave iz EU in milijoni lačnih Afričanov
Osemdeseta leta so bila za dobršen del belega prebivalstva Južne Afrike predvsem leta velikega samospraševanja, kam pravzaprav gremo. Potrebne so bile spremembe. Toda demokratizacija je bila dolg in trd proces. Apartheida in diskriminacije namreč ni bilo mogoče odpraviti kar čez noč. Te ideje so v nas zorele več let, pravi Frederik Willem de Klerk, zadnji beli predsednik Južne Afrike, ki si je za demontažo apartheida leta 1993 – skupaj z Nelsonom Mandelo – prislužil Nobelovo nagrado za mir.

Na forumu Solidarnost za prihodnost tu v Gdansku ste dejali, da bi brez idej, ki jih je s svojo Solidarnostjo v osemdesetih letih na Poljskem in po vsej takratni vzhodni Evropi posadil Lech Walensa, tudi apartheid v Južni Afriki živel bistveno dlje, kot je sicer.

Je pozitivna. Nasmejana. Včasih pretresljiva. Predvsem ljubeča in v krogu izjemnih ljudi.

Prijateljica je pred dnevi napisala.
Moški mora napisati knjigo, zasaditi drevo in imeti sina.

Knjiga je napisana. Drevo bo zasajeno v letu 2009. Sin, tudi ta bo prišel nekoč.

In kaj potem?
Stavim, da ne bo dolgčas.

Tudi letos ni bilo.

Obiskal sem devet novih držav, najbolj pretresljivo je bilo v Burkini Faso. Izjemna izkušnja, življenjska, ki je pustila sled.
Prevzel sem vodenje Poslovnega kluba Socius, dobil s tem izjemne sodelavce in spoznal veliko imenitnih ljudi.
Na študiju v tujini se je letos preko Hakesa priključilo desetim študentom, ki že študirajo v tujini, še osem novih.
Včlanil sem se v Ecademy , prevzel sovodenje Ecademy Slovenija in se pridružil Rotaryskim prijateljem. Naslednje leto bom socialnim omrežjem posvetil še več časa.
V začetku leta sem ustanovil tudi prvo družbo z omejeno odgovornostjo, Globaldreamvision d.o.o. ostaja igrišče, gledališče in miselno središče za uresničevanje, analizo in razvoj idej, vizij, strategij in stališč.

Seveda je tu tudi Moja sr(e)čna knjiga. Kako imenitno jo je bilo ustvarjati. Približujemo se 1000 prodanim izvodov, vendar je bolj kot to pomembno, da se je okrog knjige zbrala tako imenitna združba, da bi mi jo verjetno zavidal prav vsak premier.

V tokratnem Mqju sta objavljena dva moja prispevka.

Na mladih svet stoji. Otroci so naše največje bogastvo. To se besede, ki jih tako radi izrečemo. Vendar so dejanja tisto, kar šteje. In trdim, da se pomena mladih premalo zavedamo. Tudi v gospodarstvu.

Bolj kot spremljam situacijo v Sloveniji, bolj me skrbi. Pokojnine so postale najpomembnejša politična tematika. Tudi v gospodarstvu je določena generacija ((ne)upravičeno) izkoristila tranzicijski čas. Nimam občutka, da kdo razmišlja o svojih naslednikih, o izzivih mlade generacije. Še dobro, da imamo finančno krizo. Očitno bo to priložnost, da se mladi izkažemo.
In kaj povedo številke? Statistika se bere nekako takole: Petnajst odstotkov mladih, starih med 24 in 29 let, v EU nima zaposlitve, eden od šestih mladih predčasno zapusti srednjo šolo. Med vsemi brezposelnimi v EU je bilo leta 2006 skoraj 40 odstotkov starih med 15 do 29 let, opozarja evropska komisija. Med članice, ki so premalo naredile za izboljšanje pogojev za zaposlovanje mladih, komisija ves čas uvršča tudi Slovenijo. »Nasploh imajo mladi v novih članicah večje težave pri iskanju zaposlitve kot v starih članicah, ugotavlja komisija,« sem prebral pred časom.

Drugi članek v MQju je namenjen imenitni podjetniški zgodbi družine Fonda in sva ga napisala skupaj z Andrejo Lajh.
Piranski brancin: boljši od najboljšega
Z doktoratom znanosti in družinsko ribogojnico dr. Irena Fonda ustvarja zgodbo o uspehu. Z jasnim ciljem – imeti najboljše gojene ribe na svetu.
Andreja Lajh, Žiga Vavpotič

Zgodba družine Fonda ni ameriška zgodba o uspehu. Je imenitna slovenska zgodba. In kje je razlika? Če zanemarimo zemljepisne temelje, direktorica podjetja Irena Fonda ni pustila svojega študija in odšla v podjetniške vode. Z doktoratom znanosti in perspektivno službo, ki ji je bila pisana na kožo, je imela začrtano svojo življenjsko pot. Vendar se je vseeno odločila za podjetniško pot in uspela.

Izšel je Podjetniški priročnik, ki ga je pripravil LUI.

Končno, bi rekel kdo, saj smo prispevke pripravljali več kot leto dni nazaj. A vendar, morda je zaradi krize toliko bolj aktualen.

Moj prispevek:

Takole v fotografijah izgleda najino potepanje po Mehiki, Gvatamali, Kubi in Belizeju.

Zgodb je veliko. Počasi se bodo pojavljaje tudi na blogu.

Je pa v Soborni Prilogi Tone Hočevar objavil zanimiv pogled na Kubo, 50 let po revoluciji. Dokaj kritičen pogled daje sicer kar realno sliko Kube.

Sobotna priloga, 27.12.2008
Petdeset let revolucije na Kubi
Pol stoletja med nebesi in peklom

Petdeset let je minilo, odkar so bradati mladeniči, ki sta jih za upor prepričala brata Castro, prikorakali v prestolnico in vrgli režim, ki ga je postavila ameriška mafija. Zdelo se je imenitno in obetavno, ves svet je ploskal, ko so se v zeleno oblečeni junaki sprehajali po tedaj še bleščeči Havani. Bil je eden izmed velikih, prelomnih, tako rekoč revolucionarnih dogodkov dvajsetega stoletja. Fidel Castro, pri jezuitih vzgojeni politik iz premožne družine, ki bi v Havani prej ali slej prišel na vrh v vsakem primeru, tudi brez prevrata, se je zagnal v boj proti krivicam, enakost je dosegal s pismenostjo in z dobrimi šolami, zraven še z zdravstvom, ki mu ni bilo para južno od Ria Bravo, pravzaprav tudi severno od simbolne reke ne. Zdelo se je res obetavno, pa se je hitro sfižilo; vse skupaj že zdavnaj ni več res.

vir: Mq

Na Poslovni šoli IEDC pripravljajo izredno zanimiv seminar.

Tako so napisali:

V današnjem turbulentnem času so spretnosti na področju managementa sprememb bolj pomembne kot kadarkoli prej, zato smo prav v ta namen na IEDC pripravili nov seminar, namenjen vsem vodilnim, ki so odgovorni za strateško uvajanje pozitivnih sprememb v podjetju. Vabimo vas, da se nam pridružite na inovativnem seminarju »Vodenje pozitivne spremembe, ki gradi na ključnih dosežkih organizacije,« ki ga bo vodila svetovna legenda na področju organizacijskega razvoja, prof. David L. Copperrider z ameriške Univerze Case Western Reseve.

Postala si polnoletna.
Iskreno se veselimo tvojega rojstnega dne. Veliko si dosegla v teh letih. Nate smo ponosni.
Včasih si nas malce ujezila, ampak tega so navajeni vsi starši.

In kdo so starši države?
Vsi državljani, predvsem pa volilci. To pomeni, da ima država več staršev, kar pomeni seveda še težjo vzgojo. Je pa res, da država nikoli ne odraste dokončno in jo starši spremljajo večno.

Drži tudi, da starši dajo državo v rejo. Na volitvah, različnim politikom.

In od njih pričakujemo najboljše.

Če so poteze tistih, ki jim zaupamo v rejo nekaj, kar nam je dragoceno, nelogične, pričakujemo vsaj jasne obrazložitve.

Saša se ni hotela spotakniti ob dr. Rupla. Tudi jaz ne želim tega zapisa posvetiti dr. Ruplu. To je storili veliko ljudi, med drugim zelo slikovito tudi Marcel Štefanačič jr.: Ni noro, kako vse žre ta Dimitrij Rupel? Vsi tuhtajo, kam bi ga poslali za posebnega odposlanca. Nekateri v Irak, drugi na Hrvaško.  Jaz ne. Pustil bi ga tam, kjer je! Bolj ponižanega politika v Sloveniji trenutno ni. Namesto da bi dobival 5000 evrov plače kot ambasador, jih dobiva 1500.  Namesto da bi bil ambasador, je uradnik. Namesto da bi kraljeval na Dunaju, ždi v Ljubljani. Namesto da bi se sprehajal po Dunaju, se lahko sprehaja le po parkirišču pred Maximarketom. Novoletno izvedbo Radetzkymarscha bo videl le na TV…